476 oseb Spodnjepodravci.si Spodnjepodravci.si
x



Spodnjepodravci.si

Biografski leksikon predstavlja osebnosti, ki so s svojim delom vplivale na vsa področja življenja v Spodnjem Podravju. Zbirka imen raste in se dopolnjuje, tako da nikoli ni dokončna.
Veseli bomo tudi vaših predlogov za uvrstitev novih osebnosti v leksikon. Pošljite jih na spodnjepodravci@knjiznica-ptuj.si ali nam jih posredujte preko spletnega obrazca.

Pogoji uporabe vsebin
ŠNAJDER Jože
Foto: Osebni arhiv
Galerija slik

ŠNAJDER, Jože


Rojen: 
16. oktober 1932, Obrež (Središče ob Dravi)
Umrl:  ,


Kraj delovanja: 


Po končani osnovni šoli v Središču ob Dravi in nižji gimnaziji v Ormožu je izobraževanje nadaljeval na Tehniški srednji šoli v Ljubljani. Nato pa se je kot tonski tehnik zaposlil na Radiu Ljubljana. Leta 1953 je končal še šolo rezervnih oficirjev pilotov v Novem Sadu. Sledila je zaposlitev (1953–1989) na Institutu Jožef Štefan (IJS) v Ljubljani, kjer je ob delu diplomiral s področja nuklearne elektronike na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani (1964) in kasneje na zagrebški univerzi doktoriral s področja obdelave podatkov v nuklearni medici z disertacijo Scintigrafsko odkrivanje tumorjev v jetrih (1973).

Bil je strokovnjak za nuklearno elektroniko. Deloval je na področju raziskav iz jedrske fizike na IJS in dosegel naziv znanstvenega svetnika. V šestdesetih letih je bil vodja laboratorija za jedrsko elektroniko, ki se je kasneje (1975) preimenoval v laboratorij za merilne sisteme.
V petdesetih letih je na IJS sodeloval pri postavitvi in dograditvi betatrona – elektronskega pospeševalnika za žarke gama, energije 31 milijonov elektronvoltov, ki je bil med drugim namenjen za radioterapijo onkoloških bolnikov. S fizikom D. Jamnikom sta ga izpopolnila do te mere, da je bil za eksperimentalne raziskave v jedrski fiziki več let najboljši na svetu. Sodeloval je tudi pri razvoju različnih pospeševalnikov na tujih inštitutih (Švica, Nemčija, ZDA).
Na podlagi znanj in izkušenj, ki jih je pridobil pri razvijanju jedrske elektronike za številne eksperimente, je po nastanku laboratorija za jedrsko elektroniko (1965) svoje raziskovalno delo usmeril na področje nuklearno medicinske diagnostike in s sodelavci razvil in izdelal več diagnostičnih naprav (kinetograf, scintigraf za celo telo idr.). Poseben dosežek njegove ekipe je bila izdelava (mobilnega) renografa; tehnično je izboljšal JANUS 3 računalniški sistem za zbiranje in obdelavo podatkov v nuklearni medicini. V tem obdobju je izdelal tudi glasovalne naprave za parlamente.
Po letu 1975 se je usmeril v razvoj in izdelavo različnih naprav, merilnih postaj in omrežij za okoljske meritve (npr. računalniške avtomatske merilne postaje). Med drugim je v okviru izdelave meteorološkega sistema za ljubljansko letališče razvil napravo za avtomatsko določanje horizontalne vidljivosti vzdolž steze.
V sedemdesetih in osemdesetih letih je bil vodja projektov za izgradnjo računalniških ekoloških merilno-informacijskih sistemov pri Nuklearni elektrarni Krško in termoelektrarnah Šoštanj, Trbovlje ter Brestanica. Izdelal je tudi različne merilne naprave za avtomatizacijo merilnih procesov pri velikoserijskih industrijskih proizvodnjah (Kolektor Idrija, Eta Cerkno, Iskra Feriti)

V sedemdesetih letih je predaval jedrsko elektroniko na podiplomskem študiju nuklearne medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi član Zdravniškega društva Slovenije.

Njegova bibliografija zajema številne strokovne in znanstvene prispevke z različnih področij, od tega jih je več deset objavljenih v domači in tuji literaturi ali predstavljenih na domačih in svetovnih znanstvenih kongresih.

Za svoje dosežke na področju znanstveno raziskovalnega dela je s sodelavci prejel več priznanj Kidričevega sklada: Kidričeva nagrada za raziskave fotojedrske absorbcije (1970); nagrade Kidričevega sklada za iznajdbe in tehnične izboljšave (1969, 1976, 1978, 1982, 1983 ,1985, 1989).

V letih 1985–2015 se je posvečal tudi čebelarstvu, tako pridelavi medu kakor raziskavam na tem področju. Med drugim je razvil postopek za sonaravno zatiranje varoje in sistem, ki na podlagi analize vzorcev medu ugotavlja onesnaženost okolja. Predstavitev je imel na svetovnem čebelarskem kongresu Apimondia v Švici (1995). Pisal je  tudi strokovne članke za slovensko revijo Moj čebelar in tuje strokovne revije.
Bil je član Čebelarskega društva Škofja Loka (1985–2015), član upravnega odbora (1996–1999), predsednik društva (2002–2003) in podpredsednik (2007). Na Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) je bil član upravnega odbora, delegat gorenjske regije in predsednik komisije za zdravstveno varstvo čebel. Ob 125. letnici organiziranega čebelarstva na Slovenskem mu je ČZS podelila častno priznanje za požrtvovalno delo (1999).
 




Viri in literatura
 - J. Šnajder: Betatron in jedrska elektronika. V: Pripovedi o IJS: 50 let Instituta ''Jožef Štefan'', Ljubljana, 2000, str. 99–110.
- J. Šnajder: Ljubitelji živali: Čebelarstvo. V: Kronika župnije Reteče: zbornik ob 150-letnici obstoja župnije Reteče pri Škofji Loki, Reteče, 2001, str. 692.
-M. Lesjak: Vpliv organizacijske podjetniške kulture na izločanje visokotehnoloških »spin-off« podjetij iz raziskovalnih institutov. V: Magistrsko delo, Ljubljana, 2015, str. 41–43.
-F. Krnjak: Središke osebnosti v ogledalu časa. V: Središče ob Dravi: kronika 1910–2010, Središče ob Dravi, 2011, str. 571–596.


Glej tudi

link   Osebna bibliografija


Prispeval/-a: Patricija Krajnčič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Zadnja sprememba: 27.7.2017, Patricija Krajnčič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

print  Natisni



Izdelava in oblikovanje Qualitas
Glej tudi: notranjci gorenjci pomurci celjskozasavski združeni na portalu znani slovenci
Strani so vzpostavljene na platformi WebTool 4.5      
Na vrh